Izzivi pri načrtovanju otroka in spreminjanje dinamike v odnosih – kako kako težave z zanositvijo vplivajo na naše medosebne odnose
Kakšno čustveno pot prehodijo tisti, ki se soočajo s težavami pri načrtovanju otroka? Kako te težave oblikujejo naše medosebne odnose? O tem smo se pogovarjali s Soltész Krisztino, klinično specialistko psihologije in svetovalko s področja reproduktivne psihologije. Skupaj smo iskali odgovore na vprašanje, kako močno se zaradi tega spreminjajo naši odnosi ter kako doživljamo občutke krivde, razočaranja in druga globoka čustva.
Zakaj je otežena pot do otroka z vidika odnosov še posebej obremenjujoča?
Težave pri načrtovanju otroka pogosto niso le fiziološko ali zdravstveno vprašanje, temveč izkušnja, ki zadeva tudi identiteto, samopodobo in globoke vzorce navezanosti. Ko se človek pri tem znajde v slepi ulici, se pogosto aktivirajo stare izkušnje izgube, strahovi ali negotovosti v odnosih. Mnogi imajo občutek, da nihče v resnici ne razume, skozi kaj gredo, zato se počutijo same in vse bolj odrezane od okolice.
Kako se odzivajo družinski člani in prijatelji ter katera pričakovanja najbolj obremenjujejo prizadete?
Odzivi družinskih članov so praviloma dobronamerni, a kljub temu pogosto predstavljajo dodatno breme. Mnogi skušajo ponuditi »koristne nasvete«, predlagati rešitve ali navajati lastne izkušnje, kar se na prvi pogled lahko zdi podporno, prizadeti pa to pogosto doživljajo kot pritisk, očitanje ali zmanjševanje njihove stiske. Položaj dodatno otežujejo družinska prepričanja in pričakovanja. Pogosto se zaradi razlik med generacijami pojavi občutek, da bi se »to že moralo zgoditi«, ali pa pridejo v ospredje tradicionalne predstave o vlogah, po katerih je »ženska za otroke«, »moški pa mora zagotoviti varnost«, pa tudi klasično vprašanje: »Kdaj bo že vnuk?«
Takšni stavki sprožajo nevidne konflikte lojalnosti. Posameznik lahko dobi občutek, da ne izpolnjuje družinskih pričakovanj ali da se oddaljuje od poti, ki mu jo je začrtala družinska zgodba. Družinske vloge in medgeneracijsko podedovani narativi so zelo globoko vpeti v osebnost, pogosto brez jasnega zavedanja. Kadar nekdo v svojem življenju doživlja zastoj v primerjavi s temi pričakovanji, se to zlahka prevede v sram, samoobtoževanje ali nekakšno notranjo samodisciplino. Predstave o »dobri mami«, »dobri ženski« ali »dobrem moškem« ustvarjajo zelo močna notranja merila, ki se jih prizadeti oklepa tudi takrat, ko je stvarnost povsem drugačna.
Ti narativi pogosto govorijo tudi o tem, kdo bo nadaljeval družinsko zgodbo, »krvno linijo« in tradicijo. Ko se to postavi pod vprašaj, prizadeti ne doživlja zloma le na lastni življenjski poti, temveč tudi v občutku, da družini ne more dati tistega, kar ta od njega v resnici ali vsaj po njegovem občutku pričakuje. Predstava tipa »moj otrok bi bil vnuk moje mame« nalaga ljudem zelo težko breme, saj imajo občutek, da ne morejo osrečiti družine, ki pričakuje le prihod otroka. Takšna psihična obremenitev se lahko kaže kot kronični stres, nihanje razpoloženja ali dolgotrajna izguba samozaupanja. To notranje trenje je pogosto še težje od samega biološkega izziva.
Napetosti v prijateljskih odnosih v tem obdobju praviloma ne izhajajo iz zlobe, temveč bolj iz tega, da intenzivnost lastne bolečine težko dopušča prostor za veselje drugih. Ko se nekdo močno spopada z občutkom pomanjkanja, je povsem naravno, da ga še posebej zaboli, če ljudje okoli njega zlahka doživljajo prav tisto, po čemer sam hrepeni. Zato se pogosto pojavi distanca: težko je hoditi na praznovanja ob pričakovanju otroka, poslušati pogovore o nosečnosti ali vsakdanjiku starševstva.
Po drugi strani pa prijatelji pogosto ne vedo, kako biti zares prisotni, in se bojijo, da bi rekli kaj napačnega. Tako nastane subtilna, obojestranska napetost, v kateri sta obe strani dobronamerni, vendar se med njima vseeno pojavi razdalja. Če to ostane neizrečeno, lahko odnos postopoma oslabi, pri obeh pa se pojavita krivda in negotovost. Prijatelji so pogosto sočutni, a življenje teče dalje. Prizadeti pa lahko občutijo jezo, razočaranje ali bridkost, kar je povsem razumljivo. Včasih jih prav izogibanje takšnim situacijam prikrajša tudi za vse dobro, ki ga lahko nudijo prijateljstva in družba. Zato je zelo pomembno, da je okolje podporno, saj je v takem primeru realnost lažje sprejeti.
Na pare, ki se soočajo s težavami s plodnostjo, velik pritisk izvajajo ne le družina, prijatelji in sodelavci, ampak tudi družba kot celota. Ustvarilo se je pričakovanje, da mora ženska roditi, ker naj bi bilo materinstvo smisel življenja. Otrok pa ne more biti smisel življenja nekoga drugega, saj bi bilo to zanj preveliko breme.
Katere komunikacijske napake in nesporazumi najbolj ranijo in kako je mogoče biti prisoten bolj rahločutno?
Najbolj občutljive so pogosto prav situacije, ko okolica želi pomagati, pa vendar izreče stavke, ki jih druga stran doživi kot boleče. Sem sodijo banalizirajoče pripombe, kot je na primer »samo ne obremenjuj se, pa bo«, saj nehote sporočajo, da je za nastalo situacijo odgovoren prizadeti. Pogosta je tudi pretirana radovednost, ko kdo sprašuje po podrobnostih, na primer o zdravniških izvidih ali ciklusih, ne da bi bilo za to ustvarjeno varno čustveno okolje. Dogaja se tudi, da skušajo drugi tolažiti s svojimi zgodbami, vendar to pogosto deluje kot primerjanje in le še poudari razlike.
Temelj rahločutne prisotnosti sta poslušanje in sprejemanje. Pogosto najbolj pomaga prav to, da nekdo ne svetuje, ne išče rešitev, temveč je preprosto prisoten, pusti prostor čustvom in ne hiti s spremembo. Takšna varna bližina sporoča: »Tukaj sem s tabo, ni ti treba razlagati, ni ti treba biti boljša, kot si ta trenutek.«
Družbena pričakovanja, o katerih smo govorili že prej, stigmatizirajo in povzročajo sram, zato situacija postane tabu, o katerem prizadeti neradi govorijo. Posledično se umaknejo in izgubijo socialno oporo, ta pa je zelo pomemben del naše psihološke odpornosti.
Kateri viri najbolj pomagajo pri psihičnem spoprijemanju in kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč?
Eden najpomembnejših virov pri spoprijemanju je varen in stabilen prostor v odnosu, v katerem lahko prizadeti začuti, da ni sam. Mnogim pomaga, če lahko sodelujejo pri odločitvah, se dobro informirajo ali najdejo dejavnosti, ki jim v sicer nepredvidljivem procesu vračajo občutek nadzora. Zelo pomembno je tudi sprejemanje lastnih občutkov, naj bodo to jeza, žalost ali frustracija, saj notranje dovoljenje za ta čustva zmanjšuje sram in sprošča čustveni prostor. V oporo je lahko tudi to, da se človek lahko pogovarja z ljudmi, ki znajo biti prisotni brez obsojanja in brez nasvetov. Ni treba vsakomur povedati vsega, vendar je vredno najti vsaj eno zaupanja vredno osebo, ki zna zares poslušati.
Strokovno pomoč je smiselno poiskati čim prej, saj dobra informiranost zmanjšuje negotovost. Vsekakor pa je to potrebno, kadar psihična obremenitev traja dlje časa ali kadar čustveno stanje že vpliva na vsakodnevno delovanje, na primer na spanec, prehranjevanje, zbranost ali delo. Tudi napetosti v partnerskem odnosu in umikanje iz družbe sta lahko znak, da bi bila psihološka podpora koristna. Terapevtski prostor omogoča, da posameznik v svojem ritmu predela izgubo, strahove in bremena, ki izvirajo iz družinskih narativov, ter ob podpori začne graditi nove notranje vire moči.
Parom je lahko v veliko pomoč mednarodni presejalni test Screen IVF, ki pomaga pokazati, kako obremenjujoča je za posameznika življenjska situacija oteženega načrtovanja otroka in kako veliko je tveganje, da se pojavijo psihične težave. Pri prizadetih gre za krizno in potencialno ogrožajočo situacijo, saj gre za izjemno pomembno temo, hkrati pa je občutek nadzora nizek. Test uvršča posameznike v tri rizične skupine. Tudi če tveganja ni, se priporoča ozaveščanje in obvladovanje stresa. Pri srednjem tveganju so potrebne individualne, skupinske ali partnerske psihološke obravnave. Pri visokem tveganju, na primer ob depresiji, tesnobi ali posttravmatski stresni motnji, pa pride v poštev tudi psihoterapevtska ali psihiatrična obravnava.
Izkušnja težav z zanositvijo pogosto na površje prinese nevidna čustvena bremena: stare družinske zgodbe, neizrečena pričakovanja, negotovost in občutek izgube. Kljub temu pa prav v teh izkušnjah lahko tiči možnost za globlje razumevanje odnosov in njihovo novo ureditev. Kriza ljudi ne samo razdvaja, ampak jih tudi povezuje – če si dovolimo prostor za resnična čustva in se naučimo biti drug ob drugem brez obsojanja.
Kovács-Hain Zsuzsa
Document ID: KEDP/DAFTVB, Lezárás dátuma: 2025.12.09.