Pri neplodnosti se ne izčrpa le telo, temveč se spremeni tudi odnos

Otežena pot do otroka je hkrati biološki, čustven in odnosni izziv. Pari se pogosto znajdejo na čustvenem vrtiljaku, na katerem se izmenjujejo občutki krivde, tesnoba, pritisk po uspehu, oddaljevanje od partnerja in ponovno približevanje. O tem smo se pogovarjali z dr. Kitti Horváth, psihologinjo, specializantko partnerske in družinske terapije, coachinjo in pravnico, ki se pri svojem delu redno srečuje s pari, ki se spoprijemajo s psihološkim bremenom neplodnosti. Pogovarjali smo se o tem, kateri čustveni odzivi so na začetku najpogostejši, kako stres vpliva na komunikacijo in intimnost, v čem se razlikuje spoprijemanje moških in žensk ter kako lahko takšna kriza v določenih primerih postane tudi vir moči za odnos.

Težave pri načrtovanju otroka lahko partnerski odnos tudi okrepijo, če sta že prej dobro razvila sposobnost reševanja konfliktov in če se načini spoprijemanja obeh partnerjev dobro dopolnjujejo. Če na primer eden od partnerjev zlahka prosi za pomoč, drugi pa jo z veseljem nudi, lahko to ustvari harmonično sodelovanje. Če pa se potrebe razlikujejo, na primer če želi eden situacijo rešiti sam, drugi pa želi nujno pomagati, lahko to vodi v napetosti in nesporazume.

Spremembe se pogosto pojavijo tudi na področju spolnosti. V ospredje stopita načrtovanost in pritisk po uspehu, kar pri številnih parih zmanjša veselje in spontanost. V primeru težav z zanositvijo je pomembno breme umakniti s spolnosti, da bi bližina ponovno postala vir veselja, čeprav to ni vedno preprosto. Strokovna literatura pojav, pri katerem spolnost zaradi neplodnosti in postopkov asistirane reprodukcije postane avtomatizem in vir stresa, poimenuje inferto-sex sindrom, vendar se ta napetost na srečo sčasoma večinoma zmanjša.

Težave pri načrtovanju otroka torej močno preizkušajo partnerski odnos. Nekatere pare zbližajo, druge pa lahko oddaljijo. V začetni fazi pa se skoraj vedno pojavi intenzivna potreba po iskanju rešitev, kar je zlasti značilno za moške, saj je njihov način spoprijemanja pogosto bolj usmerjen v problem. Pari takrat poiščejo strokovnjake, zbirajo informacije in skušajo odkriti možne vzroke, kar je v tej fazi zelo prilagodljiv odziv. Več znanja zmanjšuje negotovost, blaži tesnobo in krepi občutek nadzora, kar je za oba partnerja pomembna opora.

Dolgoročno pa zgolj pristop, usmerjen v problem, ni več dovolj učinkovit. Težave s plodnostjo so čustveno izjemno obremenjujoče, zato je na dolgi rok nujno tudi čustveno spoprijemanje, ki vključuje deljenje občutkov, medsebojno podporno komunikacijo in novo osmislitev doživljanja. Prav ti procesi paru pomagajo, da situacije ne želi zgolj rešiti, temveč da skupaj zdrži tudi njeno psihološko težo.

Kako stres in pritisk po uspehu vplivata na partnersko komunikacijo in intimnost?

Kronični stres in pritisk po uspehu, povezana z neplodnostjo, sodita med največje preizkušnje v partnerskem odnosu. Neplodnost je tako imenovana diadična stresna situacija, kar pomeni, da enako prizadene oba partnerja, tudi če je problem biološko potrjen le pri enem. Pod vplivom stresa se komunikacija pogosto ustavi ali pa zaide. Ženske praviloma želijo govoriti o svojih strahovih in negotovostih, medtem ko moški pogosto reagirajo z umikom, pretiranim delom ali izogibanjem temi, da bi zmanjšali napetost. Ti dve različni strategiji lahko hitro vodita v neskladje: eden od partnerjev se počuti preobremenjen zaradi molka, drugi pa zaradi občutka, da nikakor ne zmore pomagati dovolj. Tako se oba počutita nerazumljena.

Tudi intimnost zaradi neplodnosti trpi na poseben način. Spolni odnosi postanejo ‘neka naloga’, spontanost zamenja časovno usklajevanje s ciklom, kar povzroča pritisk, občutek obveznosti in pogosto tudi začasne spolne motnje. Dolgotrajen stres tako ne vpliva le na čustveno bližino, temveč tudi na telesno in duševno zdravje para. Pri trajno povišani ravni stresa se dokazano poslabša kakovost življenja, zmanjšajo pa se lahko tudi možnosti za zanositev.

V čem se lahko razlikujejo načini spoprijemanja moških in žensk ter kako to povzroča napetosti v odnosu?

Neplodnost pri večini parov še posebej poudari razlike med moškimi in ženskami v načinih spoprijemanja. Ženske se praviloma močneje čustveno vključijo, pogosteje doživljajo povečano psihološko stisko, tesnobo ali depresivne simptome in pogosto občutijo večjo osebno odgovornost za nastali položaj. Zberejo več informacij, bolj dejavno iščejo rešitve in jim je pomembno, da lahko govorijo o svojih strahovih ter delijo svoje občutke. Za številne ženske neplodnost posega tudi v identiteto, saj imajo občutek, da je ogroženo njihovo doživljanje ženskosti ali materinstva.

Pri moških pa se pogosto uveljavijo čustvena distanca, molk ali beg v delo. Za številne moške neplodnost pomeni tudi postavitev moškosti pod vprašaj, zato se pogosteje zatekajo k racionalizaciji, komunikaciji, usmerjeni v iskanje rešitev, in želji, da bi ostali močni ter tako podpirali partnerko. Ta dobronamerni napor pa pogosto poteka prav na račun čustvene povezanosti.

Raziskave kažejo, da razvoj partnerskega odnosa najbolj določa to, kako dobro se ta načina spoprijemanja med seboj ujameta. Če na primer želi ženska govoriti o svojih strahovih, moški pa se temi izogiba, lahko ženska to hitro doživi kot zavrnitev, moški pa ima občutek, da karkoli naredi, ni dovolj. Pogosto se zgodi tudi, da aktivno, bolj konfrontacijsko spoprijemanje enega partnerja še dodatno poveča stres drugega, ki bi v tistem trenutku potreboval tišjo in bolj umirjeno predelavo. Samoobtoževanje na obeh straneh še dodatno poveča tesnobo in depresivne simptome, zaradi česar se lahko partnerja postopoma vse bolj oddaljujeta.

Razlike v komunikaciji zato pogosto vodijo v številne nesporazume. Pogost je primer, ko moški v dobri veri skuša partnerko pomiriti z besedami, kot je »ne skrbi, rešilo se bo«, ženska pa to doživi kot zmanjševanje svojega doživljanja. Strokovne izkušnje kažejo, da je najučinkovitejša podpora sočutje. Najprej je pomembno izraziti, da »sva v tem skupaj«, šele nato lahko sledi razmišljanje o rešitvah. Tako breme res postane skupna izkušnja, kar je v začetnem obdobju eden najpomembnejših varovalnih dejavnikov.

Katere metode psihološke podpore se v tej življenjski situaciji izkažejo za učinkovite?

Pri podpori parom, ki se soočajo z neplodnostjo, je najučinkovitejši sistemski pristop. Njegovo izhodišče je, da neplodnost ni individualni, temveč skupni stresor, ki vpliva na oba partnerja, zato mora biti tudi pomoč usmerjena v odnos kot celoto. Sistemska partnerska terapija pomaga partnerjema uskladiti načine spoprijemanja, izboljšati komunikacijo, zmanjšati medsebojno obtoževanje ter ponovno zgraditi intimnost. Učinkovito orodje so tudi programi za razvoj komunikacije, posebej zasnovani za pare, ki se soočajo z neplodnostjo. Raziskave kažejo, da lahko takšna edukativna srečanja povečajo pogostost pogovorov o neplodnosti, okrepijo partnersko povezanost in zmanjšajo komunikacijska razhajanja, torej prav na tistih področjih, kjer se največ odnosov zatakne. Strokovna literatura poudarja tudi pomen zavestnega oblikovanja in usklajevanja strategij spoprijemanja, kar je v partnerski terapiji mogoče posebej dobro razvijati. To paru pomaga, da aktivira lastne vire moči in tako zmanjša psihološko breme, ki ga povzroča neplodnost.

Pri številnih parih je potrebna tudi individualna terapija, zlasti kadar se pojavijo depresivni ali anksiozni simptomi, močno samoobtoževanje, motnje telesne samopodobe, kriza identitete ali kadar pride do perinatalne izgube. Spontani splav ali neuspešen prenos zarodka sprožita poseben proces žalovanja. Zato je predelava izgube, bodisi individualno bodisi v partnerski obliki, lahko ključni del procesa, da izguba partnerjev ne oddalji, temveč ju sčasoma lahko celo zbliža.

Za zelo učinkovitega se je izkazal tudi program Mind–Body, ki hkrati podpira psihološko spoprijemanje, na primer s psihoedukacijo, tehnikami obvladovanja stresa, metodami za izražanje čustev in razvojem komunikacijskih veščin, obenem pa prek različnih sprostitvenih tehnik podpira tudi telesno dobrobit.

Kako lahko parom pomagamo, da krize ne doživijo kot nekaj, kar uničuje odnos, temveč kot dejavnik, ki ga lahko okrepi?

Raziskave kažejo, da neplodnost nosi v sebi poseben paradoks, saj je prav toliko možnosti, da partnerja oddalji, kot da okrepi vez med njima. O tem, kateri od teh dveh izidov bo prevladal, v veliki meri odloča to, kako znata partnerja skupaj živeti s to situacijo. Odnos postane močnejši takrat, ko zmoreta uskladiti svoje strategije spoprijemanja. Po modelu Pasch in Sullivan je prav ta usklajenost, torej skladnost odzivov in načinov spoprijemanja, eden najpomembnejših pokazateljev, ali bo kriza dolgoročno odnos premaknila v pozitivno smer. Če se neplodnost ne doživlja kot problem enega posameznika, temveč kot skupni izziv, par praviloma manj išče krivca in se bolj osredotoča na to, kako lahko skozi to izkušnjo hodita skupaj.

Odprta in varna komunikacija ima v tem procesu ključno vlogo. Veliko parov poroča, da je njihov odnos postal čustveno globlji kot kadarkoli prej, ko sta se naučila bolj iskreno in odprto govoriti o svojih strahovih, potrebah in mejah. Občutek podpore, tako v partnerskem odnosu kot v širšem okolju, je prav tako pomemben varovalni dejavnik. Raziskave kažejo, da socialna opora dokazano zmanjšuje specifično psihološko stisko, povezano z neplodnostjo, ter izboljšuje kakovost življenja.

Nekateri pari zmorejo v tem, kar se jim dogaja, najti pomen, kar pogosto vodi k osebni rasti, oblikovanju novih življenjskih ciljev in poglobitvi partnerskega odnosa. Bistvo takšnega osmišljajočega spoprijemanja ni zanikanje izgub, temveč iskanje načina, kako jih vključiti v skupno življenjsko zgodbo. Tisti, ki razvijejo takšen način spoprijemanja, pogosteje iščejo vzrok in smisel neplodnosti ter na dogajanje gledajo bolj optimistično.

Pomemben dejavnik sta tudi skupno načrtovanje in občutek aktivnega nadzora. Neplodnost je kronična, dolgotrajna krizna situacija. Če partnerja zmoreta skupaj določiti realne cilje, na novo začrtati skupno pot in sestalno usklajevati, se psihološko breme pomembno zmanjša, hkrati pa je bolj verjetno, da bo ta preizkušnja postala vir moči za odnos in ne dejavnik razdvajanja.

Obdobje izzivov pri načrtovanju otroka pogosto ni le niz telesnih procesov, temveč tudi globoko notranje potovanje, ki pogosto poteka v tišini. To je pot, ki preizkuša vero vase, povezanost med partnerjema in sposobnost, da v času, ko lastna bolečina zamegli vsakdan, vseeno ostanemo drug ob drugem. Kljub temu ta pot nikoli ne govori le o izgubi. Govori tudi o tem, kako se dva človeka znova najdeta, kako se opreta na skupnost in kako se upanje ponovno rodi, pogosto v zelo drobnih, a toliko pomembnejših korakih.

Kovács-Hain Zsuzsa

Document ID: KEDP/DAFTVC, Lezárás dátuma: 2025.12.09.

Strokovna podpora za duševno ravnovesje – Budai Termékenységi Centrum

Obdobje pričakovanja otroka je pogosto tudi psihično zelo obremenjujoče. Strokovnjaki Budai Termékenységi Centrum ponujajo varno in podporno okolje, v katerem sta telesno in duševno ravnovesje enako pomembna. V individualni, partnerski ali skupinski obliki pomagajo pri psihološkem spoprijemanju tistim, ki se znajdejo v slepi ulici na zahtevni poti do starševstva, poleg tega pa nudijo tudi neodvisno svetovanje o tem, kje lahko poiščejo zanje najprimernejšo medicinsko pomoč.

Več informacij: https://btcentrum.hu